Slovenske dežele so v leto 1918, ki se je izkazalo kot zadnje vojno leto, vstopile pod vtisom konca bojev na soški fronti, ko je združena avstro-ogrsko-nemška armada potisnila italijansko vojsko do reke Piave v 12. soški bitki. Kras, Goriška in Posočje so bili razrušeni, prebivalstvo je bilo razseljeno v notranjost monarhije, v slovenske dežele, v begunska taborišča v avstrijskem delu monarhije, ali pa so živeli v begunskih kolonijah, predvsem na Češkem. Dvanajst soških ofenziv je terjalo življenja 186.621 vojakov, veliko večje pa je bilo število ranjenih, obolelih, ujetih in pogrešanih, toda ozemeljske pridobitve so bile neznatne; v 6. soški bitki je 9. avgusta italijanska vojska zasedla Gorico, v 11. soški bitki pa nevarno potisnila nasprotnika na drugo bojno linijo na Banjšicah. Ko se je fronta umaknila s slovenskega ozemlja, se je postopoma začela obnova porušenih krajev in vračanje beguncev na razdejane domove. Dediščina soške fronte je postala pomembna nosilka spomina na vojni čas . Zato je bil leta 1990 ustanovljen Kobariški muzej, ki je prvi muzej 1. svetovne vojne v Sloveniji, po dediščini soške fronte pa vodi Pot miru, to je čezmejna pot po snovni in nesnovni dediščini soške fronte, katere slovenski del je vpisan na UNESCO-v Poskusni seznam kulturne dediščine.
