Iz rimskih časov izvira rek: »Kako je lahko umrl človek, ki mu na vrtu raste žajbelj?« in priča o tradicionalni rabi žajblja v zdravilne namene. O njem je pisal že Teofrast v antični Grčiji. Danes vemo, da so aktivne snovi eterična olja, med njimi tudi tujon, ki pa lahko povzroča odvisnost in je njegovo redno uživanje škodljivo. Sicer pa dandanes žajbelj največkrat uporabljamo za vneto ustno votlino in grlo, uporaben pa je tudi v kulinariki kot dišava oziroma začimba, npr. italijanska jed špageti z maslom, na katerem so popečeni listi žajblja. Žajbelj je sredozemski grmiček iz družine ustnatic, z značilnimi, sivozelenimi listi, poraslimi z laski. Na kamnitih pašnikih Kvarnerja je prevladujoča rastlina, v Sloveniji pa so njegova naravna rastišča redka. Cvetovi so modrovijoličasti in ponekod iz njih pripravljajo sladek sirup, ki se razredči z vodo. Navsezadnje pa je žajbelj tudi imenitna okrasna rastlina, ki tudi na vrtovih na »kontinentu« pričara morske podobe in vonjave.
