250. obletnica človeške ribice

Leto 1768 je za del biologov, zlasti slovenskih, praznično. Skrivnosten dunajski zoolog je znanstveno opisal in krstil človeško ribico. Doma jo imenujemo tudi močeril ali protej. Odkrili so jo v Sloveniji. Laurentiju bi po domače rekli močerilov boter, v znanstvenih krogih pa  protejev avtor; žival nosi ime Proteus anguinus Laurenti 1768. Zdaj vemo, da živi po vsem Dinarskem krasu, od Goriškega v Italiji do Hercegovine. Ponoči in po nalivih pride tudi na plano.

Vendar to ni bila neka preprosta 'človeška ribica', to je bila prva na podzemlje navezana žival, ki so jo znanstveniki prepoznali. Malo pozneje je Ljubljančan Ferdinand Schmidt začel iskati nadaljnje troglobionte. Odprlo se je novo polje biologije, speleobiologija.

Nekaj podatkov. Močeril ni riba, je dvoživka. Je navadno skoraj bel, z živordečimi škrgami. Drobne oči ima prekrite s kožo. Tesnejši površinski sorodniki živijo le v Severni Ameriki. Dinarski kras skriva najpestrejšo podzemeljsko favno. Dolžni smo jo ohranjati in raziskovati. Živali z zelo majhnimi areali razširjenosti so posebej izpostavljene izumiranju. So tudi takšne vrste, ki so jih našli le v eni jami.

Presenečenje je bilo, ko smo pred nekaj desetletji naleteli v Beli krajini na črnega močerila, zdaj se imenuje Proteus anguinus parkelj Sket & Arntzen 1994. Čeprav je tudi ta vezan na podzemlje, je ohranil podobo površinske živali. Živi v nekaj bornih kvadratnih kilometrih podzemlja.