V poznih osemdesetih letih 20. stoletja smo v Sloveniji začeli uvajati globalno obliko in vsebino valentinovega. Seveda se takrat ni nihče vprašal, ali imamo v naši kulturni dediščini tudi kakšno izvirno vsebino, s katero bi lahko obogatili to praznovanje in mu dali drugačno, predvsem regionalno podobo. Vsekakor drugačno od globalne, za katero še kako velja pregovor, da je valentinovo praznik trgovin! V slovenski kulturni dediščini je valentinovo veljalo za praznik zgodnje pomladi. Bilo je tudi prvi dan ptičje ženitve v letu, saj se vsi ptiči ne ženijo na en dan. Na ta dan zgodnje pomladi (14. februar) so otroci hodili od hiše do hiše, voščili dobro letino in spraševali, ali je še kaj ostalo od ptičje ženitve. Gospodinje so seveda že dan prej napekle testene ptičke in jih zataknile za veje dreves in grmov. Tako so voščilce usmerile na vrtove, češ, poglejte, če je kaj ostalo. Otroci so seveda pobrali vse nastavljene ptičke z vej in jih odnesli na svoje domove, kjer so jih posušili; tako so imeli vsak dan nekaj kruha ob skodelici toplega mleka. Torej lahko govorimo o svojevrstni dobrodelnosti, ki so jo razvijali naši predniki. Vsem prebivalcem, zlasti še revnejšim družinam, so pomagali, da so skromno preživele zadnje tedne zime in prve tedne zgodnje pomladi. Podobne navade so bile tudi na gregorjevo (12. marec). Ob navedenem se lahko vprašamo, zakaj nismo znali nekaterih vsebin obeh praznikov prenesti v sodobno, globalno potrošniško praznovanje, čeprav je valentinovo namenjeno le zaljubljenim.
