Nekoč je bila alkoholna tinktura (običajno cvetovi arnike, namočeni v žganju) sestavni del vsake domače lekarne kot zdravilo za rane, posebej še opekline. Arnika je tako gotovo ena najbolj znanih zdravilnih rastlin za zunanjo uporabo; njena uporabnost pa je širša, saj se uporablja tudi v homeopatskih pripravkih. Vendar pozor! Njeno uživanje v le malo večjih odmerkih je škodljivo, saj vsebuje helenalin, ki deluje kot strup v prebavnih organih. Arnika je košarnica z globoko koreniko, pokončnim steblom, z nasprotnimi listi in intenzivno rumenimi socvetji – koški, ki jih običajno nabirajo v zdravilne namene. V Sloveniji je arnika zavarovana z Uredbo o zavarovanih prosto živečih rastlinskih vrstah, vendar spada v kategorijo, pri kateri je dovoljen »odvzem iz narave in zbiranje nadzemnih delov, razen semen in plodov, za osebne namene«. Arnika je kisloljubna rastlina, zato uspeva le na zakisanih tleh (na silikatih, skrilavcih in drugih kamninah s kislo reakcijo), zato je v pretežno apnenčasti (kraški) Sloveniji razmeroma redka. Njena največja nahajališča so v Karavankah in na Pohorju, uspeva pa tudi v nižinah, vendar na zmerno gojenih negnojenih travnikih, ki pa so vedno redkejši.
